Novice

12

Spodaj navedeno je posledica razmišljanja o tem, zakaj Slovenci toliko delamo (nesporno: če že ne v službi pa potem v fušu, na njivi/vrtičku/vikendu ali pa v gasilski brigadi) a smo kljub temu tako neproduktivni. Teme sem se na kratko dotaknil že v svoji četrti kolumni. Ampak glede na gnilobo v slovenskem modusu razmišljanja, ki je verjetno posledica desetletij mentalnega okuževanja, napačnih vrednot ter delne (pri posameznikih tudi popolne) lobotomije, se mi zdi da si tematika zasluži poglobljeno obdelavo.

 

  1. »Past perfect« namesto »present continous«: najbolj me razjezi, ko na vprašanje »ali bo narejeno« dobim široko pojasnjevanje kaj se dela. Resno: nikogar ne zanima, kaj vse je potrebno opraviti do končnega izdelka. Kar kupci želijo (in plačajo) je narejen izdelek ali opravljena storitev. Nedovršnik izraža samo to, da je samo delo za tistega, ki ga opravlja, enako vredno kot rezultat. Pa kot ve vsak od nas, ni. Kaj nam koristi 80% položenih ploščic v kopalnici? Je vedenje, da je nekdo delal enako zadovoljujoče kot to, da lahko kopalnico uporabljamo? Verjetno ne. In glej si ga vraga: ko smo na strani prejemnika, nam je to kristalno jasno. A tisti trenutek, ko smo mi vpleteni v proces, možgan preklopi in fikcija lastnega zadovoljstva o aktivnosti nadomesti zadovoljstvo ob opravljenem. Zatorej – še enkrat: dovršnik namesto nedovršnika. Opravljeno bo namesto delam na temu. Sprejeli smo sklep namesto razmišljamo ali bomo preučili.
  2. »Deadline« namesto začetka: podobno je tudi z roki. Kolikokrat ste dobili na vprašanje »kdaj bo narejeno« odgovor »jutri začnem delati«? Podobno kot v gornjem odstavku – nikogar ne zanima, kdaj boš začel delati. To lahko zanima samo tistega, ki to dela -  saj si mora organizirati začetek (in vse vmesne faze) da bo na rok narejeno. Vsi ostali smo popolnoma zadovoljni, ko vemo kdaj bomo lahko izdelek uporabljali, prevzeli ali začeli z naslednjo delovno fazo. To je edina informacija, ki jo kupec potrebuje. Znova ena od tipičnih soc-psiho perverzij: če čutim ugodje, s tem da sem aktiven si toliko lažje opravičim, če dela ne zaključim.
  3. »Kako bi se dalo« namesto »Ne bo šlo ker…«. Ne vem, mogoče smo bili preveč obsevani z javno upravo. Če vsakič ko sprašuješ uradnika, dobiš odgovor da se nekaj ne da, mogoče začneš prevzemati ta način razmišljanja. A vendar je prav iznajdljivost ena od redkih svetllih zapuščin SFRJ. Spomnimo se: ni banan - gremo švercat; ni denarja za kupit jadrnico – jo narediš na vrtu iz kovine ali betona; ni rezervnega dela za fička – mojster predela tistega od stoenke. Vedno sem govoril, da je razlika med nemcem in balkancem ta, da se nemec, ko pride do zidu ustavi. Balkanec pa gre levo ali desno od njega, ga preskoči ali skoplje pod njem tunel. To je pravi način razmišljanja, ki ga današnji svet ceni in zaradi česar so naši najboljši inženirji tako cenjeni – razmišljajo izven okvirov. A glej ga hudiča: ko v podjetju predlagaš novo idejo, najprej poslušaš ekspozeje, kako se ne da ali kako gre lahko vse narobe ali kako bo težko. Pavlov refleks očitno. Ampak ta naštelanost zbija moralo, troši čas in energijo. Kako boš tekel če si že vnaprej na noge privežeš uteži? Kakšna bo motivacija, če si namesto zadovoljstva ob uspehu predstavljaš samo muke, trpljenje in ovire. Mazejeva povej, bi s takim razmišljanjem bila prvakinja? Je bil ta refokus mogoče tisti »magic sauce« ki ti ga je leta nazaj vcepil Massi? In še nekaj - jasno da bo težko: nihče ti ne bo plačal za nekaj, česar je v obilju in ne zahteva nobenega truda. Če torej hočeš dodano vrednost jo moraš pač dodati.
  4. Absolutnost namesto relativnosti: tole bo eno od težjih radiranj napačnega pojmovanja. Poglejmo na pogostem primeru: Desni politično nastavljalo direktorje. In ko se zgane glas ljudstva, je odgovor »saj so jih levaki še več«. Ergo, namesto da bi obsodili dejanje »per se« se na koncu prepiramo, kdo jih je več in kateri so bili slabši za gospodarstvo. Ali za najti podobno relativnost v svojem podjetju potrebujete več kot šest stotink sekunde? Verjetno ne, ker je način razmišljanja omniprezenten. Ker so jih oni med vojno pobili XYZ to opravičuje, da so jih drugi po vojni ZYX. Ne dragi sodržavljani: pobijanje je absolutno narobe. In ni relativnosti, s katero to opravičiš. Mogoče s to tehniko lahko naplahtaš sebe, mogoče tudi precej ljudi okoli, ampak k mirni vesti pa to ne doprinese (kdor dvomi naj se spomni Mačka in njegovih romanj v cerkev pred smrtjo). Edina produktivna pot je polno priznanje napake, prevzeti kazenj zanjo (v podjetju pač nadure, ki jih opraviš za popravek napake) in gledati naprej. Vse ostalo je samo prerekanje o tem, kdo ima daljšega (ali krajšega). Gromozanska izguba energije brez kakršnega koli vidnega rezultata.
  5. Trud ni enakovreden rezultatu. Zametki fikcije enakovrednosti se začnejo že v šoli, kjer je prevladujoče razmišljanje, da je potrebno učenca nagraditi glede na to, koliko se trudi. In najdemo stotine razlogov, zakaj je nekdo polpismen ali ne obvlada niti procentnega računa. Če je nekdo netalentiran in polpismen potem ne more postati pisatelj. In če ne obvlada osnov matematike ne more postati direktor. Nagrajevanje truda pa privede do tega, da imaš cel kup opravilno nesposobnih, ki se trudijo in ostajajo globoko razočarani, ker jim okolica tega njihovega truda ne priznava. Kajti okolica želi imeti popravljen avto ali zakrpano srčno zaklopko, ne pa stotine evrov stroškov z mehanikom, ki se trudi najti napako. Trud je mogoče merodajen za mamo, ki ji kaže, da otrok ni »luftar« ampak da ima delovne navade. Njena naloga in odgovornost pa je, da ga usmeri tja, kjer bo kot odrasel delal rezultate. In prepričan sem, da se prav za vsakega človeka najde nekaj, kjer bo lahko z delom (in trudom) prišel do rezultatov, preživel sebe in bil dobrodošel in spoštovan član družbe. Možno pa, da ne bo srčni kirurg.
  6. Premišljenost namesto »lako čemo…«. Vse prevečkrat opažam, da se zadovoljim s tem, da imamo načrtovan prvi naslednji korak, namesto da bi vsaj v grobih obrisih premislili celotno pot do cilja. In zaradi tega pogosto zatavamo v slepo ulico, se moramo vračati ali pa porabimo v procesu preveč časa za odpravljanje ovir za tretjim in četrtim ovinkom. Ko začnemo nek projekt, ga premislim od začetka do konca, ne pa da se takoj zaženemo v izvajanje. In šele v tem premisleku razmišljamo tudi o težavah, ki nas na poti lahko čakajo ter načinih, kako jih obiti ali minimizirati. Moj recept je, da si v glavi narišem zemljevid oziroma drevo. Ko naredim prvi korak pridem do točke, kjer se poti razcepijo. Če bo A, potem me pot do cilja lahko vodi takole. Če bo B, potem takole in če bo C, spet takole. Na naslednjem koraku me čaka Aa, Ab, … Cc. Ker Aa, Ac in Ba ne vodita do cilja, so te izbire torej neproduktivne in bom moral s potjo, v kolikor me okoliščine zanesejo tja odnehati. Odnehanje ni poraz ampak največkrat zmaga - vsaj dolgoročno.
  7. Višje kot si v hierarhiji, več moraš pokazati. Napredovanje ne pomeni, da je lahko počivaš na vodstvenih lovorikah. Večja kot je tvoja odgovornost, večje so zahteve. O.d.g.o.v.o.r.n.o.s.t! Ne pa pooblastila, plača in zabušavanje.

Tale spisek bi se lahko še nadaljeval. A prepričan sem, da bi že z doslednim ravnanjem po napisanem dosegli bistven preboj naprej. Pri nas v podjetju imam možnost, da jih zapišem v kamen in jih uveljavljam. Zaradi česar pri nekaterih veljam za »zaj….nega šefa« in delodajalca, kjer so alternativne službe precej bolj udobne. A prav to je razlog, da delamo stvari, ki so pri večini percepirane kot nemogoče. Luzerska mentaliteta in način delovanja je v Datalab-u kratkega veka. 

 

Andrej Mertelj, izvršni direktor Datalaba

 

Izvorno objavljeno na http://www.finance.si/8821858/Spremembe-se-za%C4%8Dnejo-v-glavi

  • Spremembe se začnejo v glavi…

Zadnja sprememba: 12. 5. 2015 @ 10:44

Komentiraj

# Lj_boy1
torek, 12. maj 2015 @ 13:32
Odlično napisano, vsekakor se je potrebno pogledati v ogledalo in pomesti najprej pred svojim pragom. Vedno znova smo sposobni komentirati, kritizirati in polemizirati o tem kakšni so drugi, kje delajo napake in zakaj ne morejo iz mrtve točke, sami pa ne znamo biti strogi predvsem do sebe. Dokler se v naših glavah ne bodo stvari spremenile, bomo žal stopali samo na mestu, medtem ko bodo drugi šli na prej z velikimi koraki.
# elvis
petek, 26. februar 2016 @ 08:17
TO:
Odlično napisano, vsekakor se je potrebno pogledati v ogledalo in pomesti najprej pred svojim pragom.
pred svojim pragom.
pred svojim pragom.
pred svojim pragom.
pred svojim pragom.
pred svojim pragom.
...
# ANDREJM1
petek, 26. februar 2016 @ 12:46
@elvis: lahko mogoče pojasnite, kaj naj bi konkretno naredili pred svojim pragom? Ker večino tega, kar piše tule gor kako bi moralo biti, dnevno živimo in sem že prav dolgočasen z vbijanjem tega v glave kolegov.
# elvis
petek, 26. februar 2016 @ 15:06
G. Andrej,

nehal sem brat tukaj: "Kaj nam koristi 80% položenih ploščic v kopalnici?"
Od 2008 trdim in dokazujem, da je Pantheon ERP (PA), ki ima vse funkcije a so narobe zložene ali pa nedelujoče. Da je kot avto, ki ima vse sklope a je volan v prtljažniku, sklopka na strehi ipd...
En dan sva sedela skupaj na kosilu in vprašal sem vas kako je mogoče, da je PA sposoben izdat račun, ki ga ni sposoben prevzet. Odgovora niste vedeli, tudi vaše kolegice ne. Takih zadev je še danes mnogo.
Berete forum na teh straneh?

Torej: Kaj nam koristi 80% položenih ploščic v kopalnici?
# ANDREJM1
nedelja, 28. februar 2016 @ 21:31
berem vse forume :-)
kopalnico pa še polagamo...
# elvis
ponedeljek, 29. februar 2016 @ 08:39
G. Andrej,

odnos do vašega podjetja,ki ga kažete s takimi odgovori se kaže tudi v izdelku, kot je Pantheon. Menim, da s(m)o tudi uporabniki in podporniki PA nezadovoljni zaradi tega.

Sem vaš kritik že leta, hkrati pa tudi poudarjam, da sem pripravljen pomagat, saj se mi zdi, da je odziv uporabnikov nujno potreben za dober ERP. Minister gregor pa nič...

Vaš spis zgoraj pa ocenjujem z rekom, ki ga je uporabil kovaški vajenec v Butalah: "če ne znam, bom pa učil".

Napiši komentar

Prosimo registrirajte se in nato napišite komentar!

Add Content...