Obdavčitev kmetijske dejavnosti

Obdavčitev kmetijske dejavnosti

Davki obstajajo, odkar obstajajo organizirane družbe, spreminjajo se samo njihove oblike. O desetini kot naturalnem davku govori že Biblija, v starem veku je obstajalo suženjstvo, v srednjem veku tlačanstvo, šele v novejši zgodovini pa lahko govorimo o prevladi denarnih tokov. Značilnost vsake davčne ureditve je njena prisilnost dajatve državi. V novejši zgodovini precej časa, ki ga porabimo za ustvarjanje dohodka, delamo za državo. Če v fiskalnem jeziku pravimo, da znašajo proračunski prihodki 40 % bruto domačega produkta, to poenostavljeno pomeni, da med letom delamo približno 106 dni za državo in 159 dni za sebe.

S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2L) konec novembra 2012 in njegovo objavo v Uradnem listu 10. decembra 2012 (Ur. l. RS 94/2012), se še za leto dni zamika obvezno ugotavljanje davčne osnove iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma z uveljavljanjem normiranih odhodkov, to je na 1. januar 2014.

Predhodna različica tega zakona (ZDoh-2H; Ur. l. RS 106/2010) je namreč predvidevala obvezen prehod na ugotavljanje davčne osnove na podlagi računovodskih podatkov oziroma evidenc za davčne namene (to je na vodenje računovodstva), če skupni obdavčljivi dohodki članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v predhodnem koledarskem  letu presežejo 7.500 evrov, s 1. januarjem 2013. S spremembo zakona pa se ta rok prelaga na leto 2014.

Od leta 2014 bodo torej morala kmečka gospodinjstva, ki v povprečju dveh zaporednih let (2012 in 2013) dosegajo obdavčljive dohodke iz kmetijske in gozdarske dejavnosti - med te štejejo predvsem katastrski dohodek in obdavčljiva plačila za ukrepe kmetijske politike - v vrednosti nad 7.500 evrov, obvezno začeti z vodenjem računovodstva. V tem sistemu bodo morala vztrajati najmanj pet let tudi v primeru, če postavljenega vstopnega praga za obvezno vodenje računovodstva ne bodo več dosegala.

Z Zdoh-2L se kot kmečko gospodinjstvo štejejo člani vseh gospodinjstev na istem naslovu. Zato se skupaj obravnavajo vsi njihovi dohodki tako za izračun praga 7.500 evrov dohodkov ali za mejo 50.000 evrov za uveljavljanje normiranih odhodkov. Taka opredelitev v primeru vstopa v računovodstvo omogoča enotno obravnavo sredstev, prihodkov in odhodkov, ne glede na to, kdo od članov kmečkega gospodinjstva je lastnik oziroma solastnik osnovnih sredstev.

Precej občutne vsebinske spremembe ZDoh-2L prinaša predvsem za tiste, ki bodo davčno osnovo ugotavljali na podlagi normiranih odhodkov. Ta pristop po novem lahko uveljavlja kmečko gospodinjstvo, ki ne presega 50.000 evrov (prej je bila meja postavljena na 42.000 evrov) letnega prihodka na nosilca in drugega člana kmečkega gospodinjstva, ki je vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z naslova kmetijstva (če sta na kmetiji dva kmetijska zavarovanca, lahko torej znašajo skupni prihodki do 100.000 evrov). Poleg tega pa se v prvem in drugem letu sme kmečko gospodinjstvo odločiti za normirane odhodke ne glede na višino opravljenega prometa. To je 'korenček', ki ga bo verjetno izkoristila večina kmetij, ki bo morala vstopiti v obvezno knjigovodstvo.

Normirani odhodki v višini 70% prihodkov po novem ne veljajo več le za kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnost ter domačo obrt, temveč za vse dejavnosti. Davčno osnovo pri tej izbiri torej predstavlja 30% prihodkov, med katere pa se na kmetijah poleg prihodkov od prodaje in domače porabe vštevajo tudi vsa plačila za ukrepe kmetijske politike (vključno s KOP, OMD in drugimi, ki so v primeru obdavčitve po katastrskem dohodku oproščena plačila dohodnine). Za normirance pa bo še naprej veljalo, da so plačila dohodnine oproščene investicijske podpore za naložbe v kmetijstvo in gozdarstvo, zato pa le-ti nimajo pravice do olajšav vključno z investicijskimi olajšavami. ZDoh-2L namreč ukinja tudi možnost znižanja davčne osnove z uveljavljanjem prispevkov za socialno varnost.

Največje odstopanje od prej veljavne ureditve predstavlja uvedba cedularne obdavčitve ugotovljenega dohodka normirancev. Dohodki, ugotovljeni na podlagi normiranih odhodkov, se namreč ne bodo več vštevali v letno davčno osnovo (enako kot dohodki iz kapitala in oddajanja premoženja v najem), ki zapade v obdavčitev po progresivni lestvici v odvisnosti od višine vseh dohodkov zavezanca, ampak bodo ne glede na višino obdavčeni po fiksni 20% stopnji. Preprost izračun pri veljavni dohodninski lestvici pokaže, da je tak način obdavčitve ugodnejši že v primeru, če letna davčna osnova presega dobrih 12.300 evrov. Ministrstvo za finance je v obrazložitvi k spremembam zapisalo, da namen prenovljene ureditve normiranih odhodkov ni ugodna davčna obravnava, da normirani sistem ni davčna ugodnost, temveč administrativno poenostavljen sistem, ki davčnemu zavezancu omogoča preglednost nad bodočo davčno obveznostjo. Nedvomno pa bo mnogim zavezancem tak način ugotavljanja davčne osnove prispeval tudi k ugodnejši davčni obravnavi.

7.500 evrov dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti je v letu 2011 preseglo 1.259 kmečkih gospodinjstev. Vsa ta gospodinjstva, vkolikor se niso že doslej prostovoljno vključila v vodenje računovodstva, imajo torej še slabo leto dni časa, da se pripravijo na novo obveznost, ki jih čaka, deloma pa morda temu že v letu 2013 prilagodijo tudi svoje poslovanje. Zaradi predvidene možnosti dvoletnega določanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov se bo to učno obdobje verjetno na večini kmetij še precej zamaknilo, to pa bo obenem pomenilo, da še kar nekaj let ne bomo imeli nič boljšega vpogleda v dejanski ekonomski položaj našega kmetijstva oziroma natančneje  - v dohodek kmečkih gospodinjstev na največjih slovenskih kmetijah. Zastavljen sistem je namreč daleč od tega, da bi vnašal neko sorazmerno davčno obremenitev kmetijske dejavnosti, saj bo večina te še naprej obdavčena povsem pavšalno (na podlagi katastrskega dohodka), dobršen del tistih, ki bodo morali voditi davčne evidence, pa bodo izbrali zanje ugodnejšo rešitev. Tistih, ki bodo obdavčeni po dejanskih prihodkih in dejanskih odhodkih, bo tako verjetno le peščica, v najboljšem primeru po koncu prehodnega obdobja verjetno le nekaj 100. Zato se lahko zelo resno vprašamo, ali je bilo potrebno toliko pompa, če bomo na koncu imeli rešitev, ki ni ne administrativno enostavna, ne pravična, ne transparentna in ne fleksibilna. To pa naj bi bila osnovna načela dobrega davčnega sistema.

Autor:

Dr. Stane Kavčič

UL, Biotehniška fakulteta oddelek za Zootehniko, Katedra za Agrano ekonomiko, politiko in pravo