»Oh, kako me je strah....«
Oh, kako me je strah....
...jutri imam pomemben sestanek z novim poslovnim partnerjem....«, stavek, ki ga mnogi dobro poznamo. Seveda, radi bi dobro opravili, radi bi se izkazali, radi bi, da bi se najino sodelovanje začelo dobro, radi bi partnerju vlili zaupanje, bili profesionalni, se dogovorili za dobre pogoje... Na koliko stvari moramo misliti!
Seveda pa vsi tudi dobro vemo, da s strahom v sebi in dvomi, češ, kaj pa če...., srečanja ne bomo opravili po naših pričakovanjih. Ravno zaradi strahu, ki nas nekako okrni v naših razmišljanjih in ravnanjih. Rekli bomo kaj napačnega, se neumno režali ali pa ne znali odgovoriti na kakšno pomembno vprašanje. Doma, ko bomo analizirali, kaj je šlo narobe, bomo komaj verjeli, da smo bili tako nespametni. Jezni bomo sami nase, se krivili za neuspeh in počasi se bo misel o tem, da smo pravzaprav mnogo manj sposobni, kot to za zdaj drugi mislijo, zažrla globoko v nas. Na, pa smo ujeti v začaran krog.
Na naša ravnanja in odzive, vplivajo naša prepričanja. Kaj pa so sploh prepričanja? Ljudje imamo zelo različna. Zakaj nekoga ob podobnem dogodku ni strah, zakaj se ga veseli, drugi pa dreveni od strahu? Zakaj nekateri z lahkoto npr. javno nastopajo, druge je tega tako zelo strah? Zakaj smo tako različni? Zato, ker smo imeli različne starše, ki nas različno vzgajali, ker smo imeli različne prijatelje, ki so vplivali na nas, občudovali različne slavne osebnosti, brali različne knjige, gledali različne filme... Vse to različno, kar se nam je dogajalo, je torej vzrok naših današnjih odzivov na ljudi, dogodke, situacije... Ker naš odzivni mehanizem, naša notranjost ne razločuje med preteklostjo in sedanjostjo, niti ne med prihodnostjo. Za nas je vse zdaj. Če se spomnim dogodka, ob katerem mi je bilo lepo, mi je lepo tudi ta hip. In seveda tudi, če se spomnim svojega grozljivega prvega sestanka, čeprav je že dolgo od tega, me tisto nelagodje ob njem preleti tudi ta hip.
In tako smo pravzaprav nekakšni »ujetniki« vsega, čemur lahko rečemo naš nezavedni spomin. Kot bi na računalniku pritisnili na datoteko, ki smo jo sicer ustvarili že pred leti-je še vedno tukaj in zdaj, ko jo odpremo. A velikokrat so te datoteke takšne, ki nam zares niso v pomoč. Le kdo potrebuje strah, negotovost, dvome, občutek nepomembnosti, nespoštovanja? No, kakor lahko na računalniku stare in nepotrebne datoteke izbrišemo, lahko »posodobimo« tudi naš sistem prepričanj in vrednot. Sicer gre malce težje, kot to storimo z našim PCjem, vendar je precej spodbudna že misel, da ni nujno, da smo ujeti v svoje strahove za vedno.
Pomemno je, da prekinemo čustveno povezavo med nekim dogodkom in našim spominom nanj. To ne pomeni, da moramo zbrisati svoje spomine, le čustven odziv nanje. Tako nam le-ta ne bo delal nepotrebnih težav. O čem govorim? Če smo imeli nekoč v preteklosti nek zelo slab nastop, ali pa neuspešen sestanek, zaradi katerega smo bili ob posel, ob spominu nanj ponavadi podoživimo vsa neprijetna čustva-krivdo, sram, jezo, popolno nelagodje. Če zgolj prekinemo to povezavo »dogodek-čustven odziv« in neprijeten sestanek ohranimo v spominu, ne pa tudi odziv nanj, smo že na dobri poti. Za to so seveda potrebne določene tehnike, ki pa so precej enostavne in se jih vsakdo lahko hitro nauči.
Za vsako spremembo se mora odločiti vsak sam. Če mi je všeč, da se tresem od strahu pred sestankom ali nastopom, potem seveda ne storim ničesar zoper to. Če pa me to ovira pri dobrem delu, je moder razmislek o tem, da bi bilo dobro ukrepati. In če ste za akcijo, kar pogumno! www.heliopolis.si
Avtorica: Saša Einsiedler
Foto: RTV Slovenija
Heliopolis Einsidler&co.,Izobraževanje K.D.
Golo 93/E, 1292 IG
00386 (0)1 3644 108
00386 (0)31 78 77 78
sasa@heliopolis.si
www.heliopolis.si