Kratkoročni koeficient (current ratio)

KRATKOROČNI KOEFICIENT (current ratio)

Kazalnik kratkoročni koeficient (KK), ki ga slovenski računovodski standardi uvrščajo med kazalnike vodoravnega finančnega ustroja (SRS, točka 29.31f) se lahko izračuna na naslednji način:

                 Kratkoročne naložbe (KN)

KK  =  -----------------------------------------.

               Kratkoročne obveznosti (KO)

Avtorji ga običajno tesno povezujejo s kratkoročno plačilno sposobnostjo podjetja. Tudi večina domače literature ga uvršča med najbolj tipične informacije o kratkoročni plačilni sposobnosti podjetja, kar pa je površno in zavajajoče.

Površna, vendar pogosto citirana logika kratkoročnega koeficienta je običajno zajeta v predpostavki, da bo podjetje lažje zagotavljalo kratkoročno plačilno sposobnost, če je za poravnavo kratkoročnih obveznosti na razpolago večji znesek kratkoročnih naložb.

Kaj torej pove KK, ki znaša 1,7, v primerjavi s preteklim obdobjem, ko je znašal 1,3? Če sledimo splošno uveljavljenim teoretičnim razlagam, so v tem primeru kratkoročne naložbe za 70 % večje od kratkoročnih obveznosti, kar pomeni, da imamo za poravnavo enega evra obveznosti na razpolago 1,7 evra kratkoročnih naložb. V preteklem obdobju je bilo to razmerje slabše (le 1,3 EUR na en evro obveznosti).

Slabost take (čeprav računsko pravilne) razlage ni samo v njeni relativno majhni uporabni vrednosti, temveč predvsem v predpostavki, da bo podjetje z obstoječimi kratkoročnimi sredstvi poravnavalo obstoječe kratkoročne obveznosti. Taka predpostavka pomeni prenehanje delovanja podjetja. Zato kazalnik izraža neko stopnjo varnosti upnikov v primeru prenehanja poslovanja podjetja.

Ob zgornji ugotovitvi je razumljivo, da kratkoročni koeficient ne more izražati stanja kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja, saj analiza tega stanja običajno predpostavlja delujoče podjetje. Ob predpostavki delujočega podjetja se namreč (ob drugih nespremenjenih okoliščinah) ne bodo zmanjševala niti obstoječa kratkoročna sredstva niti kratkoročne obveznosti. Napaka zgornje razlage je tudi v tem, da spodbuja naslednja (in podobna) povsem napačna razmišljanja:

• kratkoročni koeficient je izračunan iz kratkoročnih kategorij, torej izraža kratkoročno plačilno sposobnost;
• kratkoročni koeficient je izračunan iz kratkoročnih naložb in kratkoročnih obveznosti, torej njihova sprememba vpliva tudi na spremembo kratkoročnega koeficienta. Iz tega naj bi sledilo, da je KK premosorazmerno odvisen od KN in obratnorazmerno od KO;
• zmanjševanje kratkoročnega koeficienta upočasnjujemo (oziroma koeficient povečujemo) predvsem z ukrepi na področju kratkoročnih sredstev in kratkoročnih obveznosti.

Niti ena od teh trditev ni pravilna in vse zavajajo. Še več, tako razmišljanje vodi v napačna pojasnjevanja kratkoročnega koeficienta, ki jih lahko odkrijemo celo še v sodobni naši in tuji strokovni literaturi.

V resnici kratkoročni koeficient po svoji vsebini ni nič drugega kot drugače izražena stopnja dolgoročnega financiranja kratkoročnih naložb.

Več o kratkoročnem koeficientu v knjigi Ž. Berganta: Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja (str. 72 do 84). V letu 2012 jo je izdal Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo v Ljubljani.

slika: dr. Živko Bergant

dr. Živko Bergant

Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Mobilni telefon: 031 366 757

Faks: 00386 (0) 059 090 962

Elektronska pošta: zivko.bergant@vsr.si