Notranje računovodsko poročanje

Notranje računovodsko poročanje

Notranje računovodsko poročanje je nasprotje zunanjemu računovodskemu poročanju. Razlikujeta se predvsem zaradi različnih uporabnikov in njihovih različnih interesov. Temeljne razlike so zlasti v naslednjem:

• oblika in vsebina informacij za notranje uporabnike ni opredeljena s predpisi ali standardi; pravila si združbe postavljajo same;
• zunanji uporabniki so (za razliko od notranjih) pogosto neznani;
• običajno za notranje poročanje ni odgovorna le ena oseba, saj se ne izvaja le v eni organizacijski enoti;
• notranje poročanje praviloma zahteva bolj sveže, pogostejše in podrobnejše informacije;
• notranji uporabniki so na vseh ravneh združbe;
• notranji uporabniki imajo večjo moč vplivanja na obseg, vrsto in kakovost informacij;
• obseg in raznovrstnost notranjih informacij sta praviloma večja;
• kakovost informacij za notranje uporabnike je bistvenega pomena za poslovodne odločitve in s tem za uspešnost poslovanja združbe;
• zunanje poročanje neposredno vpliva na ugled in boniteto združbe;
• pri notranjih uporabnikih je večji poudarek na pravočasnosti kot pa na natančnosti informacij;
• posamezne informacije za notranje uporabnike ne obsegajo celotnega poslovanja, temveč so osredotočene na manjše in podrobnejše dele dejavnosti združbe;
• pri notranjih uporabnikih je večji poudarek na nedenarno izraženih informacijah.

Obenem pa se sistema notranjega in zunanjega poročanja tudi prekrivata, zlasti zaradi naslednjih dejstev:

• pomemben del informacij za zunanje uporabnike je zanimiv (in potreben) tudi za notranje uporabnike;
• del informacij za notranje porabnike lahko združba nameni tudi zunanjim uporabnikom, če ocenjuje, da bo s tem povečala svoj ugled in zaupanje v okolju oziroma pri določenih interesnih skupinah;
• oba črpata podatke iz procesov vseh štirih informacijskih funkcij (knjigovodenja, računovodskega predračunavanja, računovodskega analiziranja in računovodskega nadziranja);
• oba sistema sta razvojno povezana, saj sta odvisna tudi od razvoja skupne informacijsko komunikacijske tehnologije, kadrov v združbi in njene organiziranosti;
• oba sistema sta medsebojno soodvisna; zunanje potrebe namreč spodbujajo razvoj notranjih informacij, razvoj notranjih informacij pa omogoča izboljševanje zunanjega poročanja;
• obema sistemoma je skupno dejstvo, da zunanjih in notranjih uporabnikov ne zanima ločevanje na računovodske in neračunovodske informacije. Želijo le ustrezne informacije, skladne z njihovimi potrebami.

Z razvojem informacijske tehnologije in potreb po informacijah bo v prihodnosti prekrivanje sicer vedno večje, vendar bosta tudi vnaprej ostala dva sistema, ki se v osnovi zaradi različnih uporabnikov pomembno razlikujeta.

Razlike med zunanjim in notranjim poročanjem so tako velike, da vplivajo ne samo na vsebino in način posredovanih informacij, temveč v določeni meri tudi na organiziranost računovodstva v posamezni združbi. Le-to mora biti namreč sposobno zadovoljiti obe vrsti razmeroma različnih informacijskih potreb. Zato se značilnosti organiziranosti računovodstva, ki je usmerjeno predvsem v zunanje poročanje, razlikujejo od značilnosti organiziranosti računovodstva, ki je usmerjeno v notranje poročanje.

Za razvoj obeh, zlasti pa sistema za notranje poročanje, je značilno pomembno premikanje meje med računovodskim in neračunovodskim informacijskim sistemom v smeri zmanjšanja deleža drugega omenjenega na račun prvega. Obenem postaja meja med njima vse bolj nerazpoznavna.

"Neračunovodski" podatki so lahko vrednostni (izraženi v denarni enoti) ali nevrednostni. Glede na njihovo povezanost s poslovnimi dogodki jih lahko razvrstimo v tri širše skupine:

1. podatki, ki ne predstavljajo dejanskega ali načrtovanega poslovnega dogodka v smislu knjigovodenja (na primer podatki za primerjalno presojo, različni podatki o okolju, podatki o ciljnih vrednostih, statistični podatki o kakovosti, podatki o reklamacijah);
2. podatki, ki pomenijo le možnost (ne pa nujnost) nastanka poslovnega dogodka (na primer podatki o prejetih povpraševanjih, podatki o danih ponudbah, podatki o tržnih cenah proizvodov, osnovnih sredstev, vrednostnih papirjev in finančnih instrumentov);
3. podatki, ki so posredno vezani na nastanek več poslovnih dogodkov v preteklosti ali prihodnosti (na primer dodatni podatki v zvezi s temeljnimi poslovnimi funkcijami, podatki o lastništvu ali statusu združbe, dosežkih in tveganjih).

Ti podatki se zbirajo in obdelujejo v "neračunovodskem" informacijskem sistemu (operativne  in statistične evidence), ki je delno tudi lahko računalniško podprt.

Področja notranjega poročanja je mogoče opredeliti s tremi razsežnostmi:

• področja poslovnih nalog (nabava, proizvodnja, prodaja, finance, kadri, investicijsko tehnično področje in izidi na ravni združbe),
• raven poročanja (upravljavci, poslovodstvo, zaposlenci in sindikat),
• vrsta informacij glede na obdobje (predračunske in obračunske).

Če si te razsežnosti predstavljamo s kvadrom, ima ta kvader 56 (7 x 4 2) "predalov", ki vsebujejo relevantne informacije z vseh področij notranjega poročanja.

Tako je omogočeno sistematično pristopiti k podrobnejši opredelitvi vsebine notranjega poročanja v posamezni združbi.

Več o notranjem poročanju v knjigi Ž. Berganta: Organiziranje računovodstva. Inštitut za poslovodno računovodstvo v Ljubljani, 2010.

Avtor: dr. Živko Bergant

​

slika: dr. Živko Bergant

dr. Živko Bergant

Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Mobilni telefon: 031 366 757

Faks: 00386 (0) 059 090 962

Elektronska pošta: zivko.bergant@vsr.si