Zakon dodane vrednosti

Zakon dodane vrednosti​

Zakon temelji na naslednjih izhodiščih:

1. temeljni cilj oziroma želja človeka je njegov obstoj, ki izhaja iz nagona po samoohranitvi, iz njega pa izvirajo osnovne potrebe in interesi;
2. zato si človek želi zagotoviti ustrezno varnost; v ta namen oblikuje različne organizacijske sisteme; sestavina delovanja vsakega organizacijskega sistema pa je tveganje, ki to varnost ogroža;
3. brez obvladovanja tveganj ni ustvarjanja dodane vrednosti, ki (kot rezerva za zagotavljanje varnosti) izraža skupni interes vseh elementov organizacijskega sistema (ljudi);
4. z združevanjem v posamezni organizacijski sistem in z delovanjem v njegovem okviru človek prispeva k skupnemu cilju;
5. kadar dodana vrednost (v najširšem smislu) ni (ali ni več) skupni cilj udeležencev, gre za sistem, ki je v procesu razpadanja;
6. udeleženci obvladujejo tveganje skladno s svojimi posameznimi interesi v mejah objektivnih možnosti in v mejah, ki jih postavlja okolje;
7. pri zakonskem ali pogodbenem urejanju medsebojnih razmerij med udeleženci v organizacijskem sistemu neizogibno pride do prerazporejanja tveganja;
8. temeljni interes vseh udeležencev v organizacijskem sistemu je pridobitev deleža v ustvarjeni dodani vrednosti, sorazmerno s prevzetim tveganjem;
9. če so interesi udeležencev ustrezno zadovoljeni (in ne prevladajo ozki in kratkoročni interesi posameznikov), je organizacijski sistem v ravnovesju;
10. nastanek nesorazmerja med sprejetim tveganjem in donosom, ki pripada posameznemu udeležencu, povzroči nastanek entropijskih sil oziroma poveča njihovo moč v sistemu;
11. krepitev entropijskih sil ogroža trajnostni razvoj organizacijskega sistema;
12. temeljna pogoja učinkovitega sodelovanja udeležencev sta ustrezna raven znanja oziroma usposobljenosti in temu primerni informacijski sistem z vključenim primernim komunikacijskim procesom;
13. vključevanje večjega števila udeležencev v delovanje sistema (zlasti v pogledu odločanja) je lahko nefunkcionalno in neučinkovito, zato so nujne rešitve v smeri uporabe ustreznih metod za njihovo ustvarjalno sodelovanje in učinkovitega sistema nadziranja;
14. udeleženci organizacijskega sistema so odgovorni za zagotovitev obstoja in trajnostnega razvoja sistema, če je skupno sprejeta njegova trajnostna usmeritev.

Na podlagi zgornjih izhodišč opredelimo splošni zakon ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti (krajše: zakon dodane vrednosti), ki obsega dva vidika, in sicer:

1. dodana vrednost je čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lasten sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

Splošni zakon je zato, ker velja v vseh družbeno ekonomskih sistemih^[1] (preteklih, sedanjih in prihodnjih), ki so usmerjeni v trajnostni razvoj in ima v različnih gospodarskih in političnih okoljih ter v različnih vrstah organiziranosti (razmerjih med ljudmi) združb, različne pojavne oblike svoje navzočnosti.

Najprej je treba pojasniti dve pomembni kategoriji zakona, to sta čisti izid in prispevek k delovanju organizacijskega sistema.

Čisti izid v okviru tega zakona razumemo v najširšem smislu, od kvalitativnih in računovodskih ter širših vrednostnih ocen do počutja in zadovoljstva udeležencev. Ocenjevanje čistega izida je torej odvisno od vrste organizacijskega sistema (npr. gospodinjstvo, društvo, zavod, nepridobitna združba, gospodarska združba, občina, država, človeštvo kot celota). Pomembna je beseda čisti, ker pomeni razliko med celotnim izidom (priznanim od uporabnikov oziroma potrjenim na trgu) in ovrednotenimi potroški pri delovanju sistema (vključno s potroški delovne sile,^[2] potroški naravnih dobrin oziroma stroškov njihovega nadomeščanja in stroški ohranjanja okolja, ki so povezani s celotnim izidom).

Prav tako je treba prispevek k delovanju organizacijskega sistema razumeti v najširšem smislu, torej v vseh možnih oblikah (npr. materializirano delo, kot so stvarni in denarni vložki, znanje, seveda pa tudi tekoče fizično in intelektualno delo, vključno s poroštvi in z oportunitetnimi stroški oziroma izgubami posameznih udeležencev). Mulej podobno govori o "trudu za kar najnižjo entropijo" (Mulej, 2000, 269).

Na podlagi zakona dodane vrednosti razumemo entropijo organizacijskih sistemov predvsem kot posledico neravnovesja med prispevkom udeležencev in njihovim deležem v dodani vrednosti. Neravnovesje je namreč uničujoče, saj deluje proti sodelovanju in medsebojnemu zaupanju, ki je nujno v razmerah soodvisnosti.

Zakon dodane vrednosti deluje ne glede na želje ali dejavnosti udeležencev in ne glede na normativno urejenost organizacijskega sistema ali njegovega okolja. Je torej neodvisen od človekove volje, ki je ustvarila organizacijski sistem.

Več o zakonu dodane vrednosti v knjigi Ž. Berganta: Dodana vrednost iz novega zornega kota  (2017), Inštitut za poslovodno računovodstvo v Ljubljani.

Avtor: dr. Živko Bergant

​

slika: dr. Živko Bergant

dr. Živko Bergant

Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Mobilni telefon: 031 366 757

Faks: 00386 (0) 059 090 962

Elektronska pošta: zivko.bergant@vsr.si

[1] Dokler obstajata vsaj dva, na katerikoli način povezana človeka.

[2] To je vključno z dogovorjenimi oziroma ocenjenimi stalnimi stroški dela, ki so načeloma enaki za vse zaposlence.