Dodana vrednost
Dodana vrednost
Dodana vrednost (angl. value-added oziroma added value) z ekonomskega vidika je pomembna kategorija tako na podjetniški kot tudi na makro ravni. Makro ekonomisti želijo oceniti bruto domači proizvod, podjetniški ekonomisti pa dodatne kazalnike poslovanja. Koncept dodane vrednosti je pomemben tudi z vidika ocenjevanja (in omejevanja) procesov, ki ne dodajajo vrednosti (angl. non value added activities). Na zamisli dodane vrednosti temelji tudi sistem davka na dodano vrednost – DDV (angl. value added tax – VAT).
Posebej naj dodamo, da je dodano vrednost treba razlikovati od pojma ekonomski dobiček, ki je poznan tudi kot ekonomska dodana vrednost (angl. economic value added – EVA), saj sta to dva popolnoma različna pogleda na poslovni izid podjetja.
Kazalnike uporabljajo analitiki, raziskovalci in druge institucije pri spremljanju in načrtovanju gibanja učinkovitosti gospodarstva oziroma podjetij.
V praksi se dodana vrednost izračunava na različne načine, kar zahteva previdnost pri uporabi, zlasti pri zagotavljanju njene primerljivosti v času in prostoru.
Pravila skrbnega računovodenja opredeljujejo dodano vrednost kot eno od drugih vrst (v nasprotju s temeljnimi vrstami) poslovnega izida (PSR, točka 4.2). Našteta je skupaj z drugimi vrstami poslovnega izida (prispevek za kritje, kosmati poslovni izid itd.). Družba "drugih vrst" poslovnih izidov kaže na razmeroma majhno težo, ki jo trenutna računovodska stroka v Sloveniji daje dodani vrednosti.
Vsebinsko je dodana vrednost opredeljena kot dohodek, ki pomeni novo ustvarjeno vrednost v poslovanju, računsko pa kot razliko med seštevkom vseh prihodkov in vseh odhodkov razen (PSR, točka 4.8, sedmi odstavek):
- plač ter povračil zaposlencem v okviru poslovnih odhodkov (stroškov dela);
- obresti ter drugih nadomestil, ki pripadajo posojilodajalcem in drugim upnikom v okviru odhodkov (stroškov financiranja);
- davkov, ki pripadajo državi.
Novo ustvarjena vrednost v poslovanju torej načeloma pripada (povzeto po PSR, istotam):
- zaposlencem s plačami in povračili
- posojilodajalcem in kreditorjem z obrestmi in drugimi nadomestili,
- lastnikom z dividendami in drugimi vrstami nadomestil,
- organizaciji z oblikovanjem rezerv in zadržanim čistim dobičkom,
- državi z davki.
Načelna, ekonomska opredelitev dodane vrednosti je razlika med vrednostjo vložka in vrednostjo izložka poslovnega sistema. Pri tem pa sta dve možnosti:
- v izložek štejemo tudi amortizacijo;
- v izložek ne vštevamo amortizacije.
V prvem primeru izračunamo bruto dodano vrednost (angl. gross value added), v drugem pa neto dodano vrednost (angl. net value added).
Bruto dodana vrednost je informacija, ki je usmerjena predvsem v oceno notranjega dogajanja v poslovnem sistemu. Pove, koliko prispeva poslovni sistem za kritje stroškov uporabe osnovnih sredstev in za udeležence v dohodku. Njena prednost je v neodvisnosti od metod amortizacije oziroma njihovega spreminjanja. Slabost pa je v zanemarjanju deleža amortizirljivih sredstev v premoženju podjetja.
Neto dodana vrednost je ocena prispevka poslovnega sistema okolju, torej k družbenemu bogastvu, s katerim upravičuje svoj obstoj. Kaže torej dohodek proizvodnih dejavnikov.
Tako za izračun bruto dodane vrednosti (BDV) kot tudi za izračun neto dodane vrednosti (NDV) sta načelno na razpolago dva načina (Mandal, Goswami, 2008, 101):
- seštevna metoda (angl. additive method),
- odštevna metoda (angl. subtracting method).
Bruto dodana vrednost (BDV) po seštevni metodi:
BDV = Celotni dobiček (CD) + Str. dela (SD) + Amortizacija (Am) +
Obresti (I).
Bruto dodana vrednost po odštevni metodi:
BDV = Prihodki od prodaje (PP) – Stroški nab. vredn., mat. in storitev (SNV).
Neto dodana vrednost (NDV) po seštevni metodi (angl. income distribution method):
NDV = Str. dela (SD) + Obresti (I) + Davki (T) + Čisti dobiček (ČD).
Neto dodana vrednost po odštevni metodi (angl. net output method):
NDV = BDV – AM = PP – SNV – Am.
Zgoraj prikazano načelno izračunavanje dodane vrednosti ima v praksi izredno številne različice. Pri tem se med seboj razlikujejo tudi uveljavljene bonitetne hiše.
Več o dodani vrednosti v članku Ž. Berganta v reviji Poslovodno računovodstvo št. 1/2016, str. 5-22. Inštitut za poslovodno računovodstvo v Ljubljani.
Avtor: dr. Živko Bergant
slika: dr. Živko Bergant
dr. Živko Bergant
Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Mobilni telefon: 031 366 757
Faks: 00386 (0) 059 090 962
Elektronska pošta: zivko.bergant@vsr.si