Pospešeni koeficient (quick ratio)

POSPEŠENI KOEFICIENT (quick ratio)

Kazalnik pospešeni koeficient (PK), ki ga slovenski računovodski standardi uvrščajo med kazalnike vodoravnega finančnega ustroja (SRS, točka 29.31f) se lahko izračuna na naslednji način:

                 Kratkoročne naložbe (KN) – Zaloge (Z)

PK  =  ------------------------------------------------------

                        Kratkoročne obveznosti (KO)

Avtorji ga običajno povezujejo s kratkoročno plačilno sposobnostjo podjetja. Tudi večina domače literature ga uvršča med najbolj tipične informacije o kratkoročni plačilni sposobnosti podjetja, kar pa je površno in zavajajoče.

Površna, vendar pogosto citirana logika pospešenega koeficienta je običajno zajeta v predpostavki, da so zaloge najbolj nelikvidni del kratkoročnih naložb, s tem pa tudi bolj tvegan, tako po rokih, kot tudi po znesku. Preostanek v števcu koeficienta so kratkoročne terjatve z vključenimi denarnimi sredstvi (KTD), ki so zanesljivejši način poplačila obveznosti podjetja. Na ta način naj bi pospešeni koeficient bolje izražal plačilno sposobnost podjetja. Zato ga običajno obravnavajo kot "boljšo informacijo za kratkoročnega upnika".

Kljub relativno visokemu PK pa je lahko transakcijski račun podjetja v danem trenutku blokiran, kar pomeni, da kazalnik ne more izražati kratkoročne plačilne sposobnosti, ampak kvečjemu njeno večje ali manjše tveganje v prihodnosti, kar (tako kot pri KK) pomeni informacijo o dolgoročni plačilni sposobnosti.

Nekateri avtorji še danes postavljajo vrednost 1 kot želeno vrednost pospešenega koeficienta, vendar za to nimajo niti pravih teoretičnih, niti izkustvenih argumentov. Novejša literatura zato vse manj poudarja to vrednost kot optimalno, kar pa ne zmanjšuje navajanja kot kazalnika plačilne sposobnosti.

Najpogostejša je razlaga, da je podjetje pri PK=1 sposobno poravnati svoje kratkoročne obveznosti s svojimi kratkoročnimi terjatvami in denarnimi sredstvi. Nesporno velja, da so pri PK=1 zaloge v celoti dolgoročno financirane, kar je pri nekaterih avtorjih veljalo kot vodoravno načelo financiranja podjetja. To razmerje, ki pa ne more (in ne sme) biti pravilo, je v neki meri vsekakor pomembno, vendar je o tem boljša informacija kazalnik, ki ga dobimo, če obratni kapital neposredno primerjamo z zalogami: OBK/Z. Daje nam namreč tudi odstotke razlik v tej primerjavi, česar PK ne more dati in je s tega vidika samo posredni kazalnik. Očitno je torej, da je treba pravo izrazno moč tega koeficienta iskati drugje, zgornje ugotovitve so lahko pri tem samo izhodišče.

Niti ena od teh trditev ni pravilna in vse zavajajo. Tako razmišljanje vodi namreč v napačna pojasnjevanja kazalnika, ki jih lahko odkrijemo tudi še v sodobni naši in tuji strokovni literaturi.

V resnici pospešeni koeficient daje dodatne informacije o strukturi kratkoročnih naložb in njihovem financiranju, zlasti pri analiziranju njegovega gibanja. Neposredno je torej povezan tako z obratnim kapitalom, kot tudi s kratkoročnim finančno posredniškim položajem.

Več o pospešenem koeficientu v knjigi Ž. Berganta: Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja (str. 87 do 94). V letu 2012 jo je izdal Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo v Ljubljani.

slika: dr. Živko Bergant

dr. Živko Bergant

Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Mobilni telefon: 031 366 757

Faks: 00386 (0) 059 090 962

Elektronska pošta: zivko.bergant@vsr.s