Proč s skrpucalom!

http://www.razgledi.net/2011/01/27/proc-s-skrpucalom-%E2%80%93-o-predlogu-zakona-o-preprecevanju-zamud-pri-placilih/

Eno od osnovnih težav pravnega reda v naši državi lahko ponazorimo s preprosto analogijo. Polico smo preslabo pritrdili na steno, zato se je začela povešati. Najprej pod njo podstavimo nekaj knjig. Nato jo z vrvico pritrdimo na karniso na stropu (kar tudi karniso delno povesi, a zaenkrat oboje še stoji). Nato podstavimo še stol, nekaj pa pomaga tudi vrvica, privezana na debelejšo vejo fikusa. Za silo drži. Če ne, bomo pa prinesli rastlino z močnejšo vejo.*

Je razumljivo? Namesto da bi že prvič vzeli ustrezen vložek in vijak oziroma ju zamenjali takoj, ko se je pokazalo, da ne držita, smo naredili zasilno sestavljanko, za katero je dovolj že hišna muca, da jo podre.

Enako je z našo zakonodajo. Namesto celovite sistemske zakonodaje imamo nametan kup parcialnih in nedomišljenih rešitev pravnih, hitrih popravkov, reševanj »afer« iz včerajšnjega časopisa, specialnih zakonov, namenjenih posameznim subjektom itd. V slovenski politiki obstaja skorajda že pavlovski refleks sprejemanja novih zakonov, kadarkoli se kakšni vplivni skupini zatakne kakšna kost v grlu. In kot ponavadi so nato bolj papeški od papeža, bolj omejevalni kot pa je treba.

Povsem identična zgodba se dogaja glede predloga zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Ja, plačilna nedisciplina je ena izmed petih glavnih težav slovenskega gospodarstva, tudi v drugih državah EU. Evropski parlament je zato nedavno sprejel direktivo 2000/35/EC, katere namen je urediti plačilne roke, zamudne obresti in postopke izterjave. Vendar pa direktiva, kot izrecno pravi, ne harmonizira plačilnih rokov, pač pa določa pravico upnikov do zamudnih obresti 30 dni po izdanem računu, razen če ni v pogodbi med dvema subjektoma plačilni rok drugače dogovorjen. Države članice EU morajo določila te direktive prenesti v nacionalno zakonodajo. Večina držav je to naredila s spremebami obstoječih zakonov.

No, pri nas smo se tega lotili kar z novim predlogom zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Povsem brez potrebe, kajti sam zakon je nepotreben. Finančno ministrstvo z njim uvaja novo regulativo, ki naj bi sankcionirala posledice nedelovanja prejšnjih regulativ. Ne popravlja izvornega greha, ne popravlja obstoječih predpisov, ampak sprejema nove. Pri čemer pa z bolj radikalnimi rešitvami na eni in z ne dovolj premišljenimi rešitvami na drugi strani ustvarja nove pravne kolizije in težave za pravne subjekte. Poglejmo po točkah, kaj predlog zakona prinaša, kaj želi reševati, pa ne rešuje, ampak bi jih bilo treba spremeniti v obstoječih predpisih.

Zakonske podlage, ki jih imamo danes, bi bile povsem dovolj za zagotavljanje spodobnih plačilnih rokov, če bi bili postopki enostavni, pregledni in delovanje sodišč ustrezno. Bistveno bolj kot ta zakon potrebujemo popravke prisilne poravnave in stečajnih postopkov.

Prvič, zakon je že iz »obrtniškega« vidika popolno skrpucalo. Zakaj mora zakon v 5. členu dobesedno ponoviti določilo 1. odstavka 520 čl. OZ, kakor da ne zadostuje, da se lastninski pridržek ureja v enem zakonu? Namesto da bi odpravili 2. odstavek tega 520. člena (potreba po overovitvi podpisa kupca) ali vpeljali za upnika izredno ugodno ureditev nemškega zakona s podaljšanim lastninskim pridržkom.

Drugič, predlog zakona pravi (6. člen), da dogovorjeni rok za plačilo med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od 60 dni. Marsikdo bo rekel Hura! Vendar ne gre tako. Citirana evropska direktiva izrecno pravi, das naj bo plačilni rok med gospodarskimi subjekti 60 dni, vendar (!) le če ni v pogodbi drugače opredeljeno. Ena od osnovnih svobod je svoboda razpolaganja s premoženjem. Če za moje blago (premoženje) želim omogočiti kupcu 90 dnevni plačilni rok, potem je to moja neodtujljiva pravica. Kdo je država, da si drzne posegati v mojo zavestno odločitev glede prodajnih pogojev? Edini ratio te odločitve je, da prehajamo nazaj v državno upravljanje gospodarstva. Govorice o omejevanju trgovskih marž za zajezitev inflacije spada v podobno iracionalnost.

Tretjič, 7. člen določa, da rok za plačilo ne sme biti daljši od 30 dni, če je dolžnik javni organ. Lepo, vlada lahko in mora predpisovati pogoje pod katerimi posluje in že zdavnaj bi svoje plačilne roke morala omejiti na največ 30 dni. Vendar pa bi za dosego tega cilja bilo primerneje spremeniti kak obstoječi zakon (npr. ZJN) ali pa svoje poslovnike. In zanimivo vprašanje: velja to novo določilo tudi za refundacije DDV, za evropske in državne subvencije? Če to velja, je kdo razmislil, koliko javnopravnih subjektov bo isti trenutek insolventnih po ZPPIFP?

Zakonske podlage, ki jih imamo danes, bi bile povsem dovolj za zagotavljanje spodobnih plačilnih rokov, če bi bili postopki enostavni, pregledni in delovanje sodišč ustrezno. Bistveno bolj kot ta zakon potrebujemo popravke prisilne poravnave in stečajnih postopkov. Izkušnje ministra Aleša Zalarja so tu očitno pomanjkljive, saj sedanja praksa omogoča bistveno premalo predvidljive rezultate, ogromen manevrski prostor sodnikov in možnost enormnih odvetniških zaslužkov. Dodatno bi bilo treba vgraditi varovalke pred odpiranjem novih podjetij in prenašanjem poslovanja nanje. Že površna analiza člankov  zadnjih nekaj let pokaže bogat nabor primerov zlorab sistema, glejte tudi primer SCT iz zadnjih dni.

Četrtič, zakon ponovno uvaja večstranski pobot. Toda izpeljava tega v zakonu je šlampasta. V 18. členu je določeno, da mora dolžnik, ki ne poravna dospelih obveznosti v pogodbeno ali zakonsko določenih rokih, obveznost (glavnico, brez davščin) v 15 dneh po nastanku zamude prvič prijaviti v večstranski pobot pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve (Ajpes).

Prvi problem, ki kaže na naglico in površnost pripravljalcev zakona, je ta kratek rok. V 15 dneh po nastanku zamude upniki še vedno računajo na izpolnitev obveznosti. Kaj se zgodi, če dolžnik plača 17. dan? Drugi problem je, da se v večstranski pobot lahko prijavi le terjatev brez davščin (14. člen, 2 odstavek). Torej bo upnik od dolžnika dobil kompenzirano le neto terjatev, medtem ko ga bo za plačilo DDV moral še posebej tožiti (sam pa obveznost DDV državi takoj plačati)?! Kje je smisel tega? Za božjo voljo, terjatev je bruto terjatev, mar na MF ne poznajo računovodskih standardov?

Manjka pa najpomembnejši člen. V pobotu bi morale sodelovati vse državne institucije! Ob pregledu kompenzacijskih verig ne obstajata dve značilni skupini neplačnikov: gradbeniki in država. Zato je enakopravna obravnava javnopravnih subjektov z gospodarskimi nujna, hkrati pa je to tudi minimalna higiena spoštovanja lastnih določb, ki jo verjetno lahko pričakujemo od članice EU.

Spoštovana gospoda na MF: prosim, če nimate česa početi in potrebujete papirje za prekladanje, potem prosimo, bodite dostojni in si jih prelagajte med sabo, gospodarskih subjektov ta igrica ne zanima.

Drug problem pri tem pa se nanaša na vprašanje, ali je ta določba sploh v skladu s pravnim redom EU in ali ne bi bilo tudi iz čisto praktičnih vidikov priporočljivo omejiti subjekte prisilnega pobota na slovenske pravne subjekte (s tem, da tuji pravni subjekti lahko prostovoljno sodelujejo).

Petič, predlog zakona predvideva, da Ajpes v treh mesecih po uveljavitvi zakona vzpostavi “register protestiranih menic zaradi neplačila” (21. člen). Register protestiranih menic (iz kateregakoli razloga po zakonu o menici, ne zgolj zaradi neplačil) sicer že vodi notarska zbornica, piše v predlogu zakona. A bo dodana vrednost registra pri Ajpesu njegova javnost? Podjetja naj bi vanj vpogledovala brezplačno pred sklenitvijo poslov z drugim podjetjem, piše MF, in tudi tako preverila plačilno disciplino potencialnega partnerja.

Joj! Še ena evidenca, še ena obveznost poročanja. Spoštovana gospoda na MF: prosim, če nimate česa početi in potrebujete papirje za prekladanje, potem prosimo, bodite dostojni in si jih prelagajte med sabo, gospodarskih subjektov ta igrica ne zanima.

Z menicami ni narobe to, da ni registra, ampak da se vsak cepec lahko spomni razloga, zakaj je menica protestirana. In ne le to, tudi vsaka banka lahko oblikuje svojo politiko unovčevanja menic (ki je lahko tudi tako preprosta, da jih ne unovčujejo). Že napačna vejica ali slabo formuliran stavek na menici povzročita njeno nezmožnost poplačila. Poznani so primeri, ko banka menice ni unovčila »ker se dolžnik z unovčenjem ni strinjal«. Menica, eden od temeljev negotovinskega poslovanja, je zato v Sloveniji še vedno v komunizmu – dobra teorija, a neuporabna praksa.

V praksi bo marsikateri izvoznik spremenil svoje splošne pogoje poslovanja in začel uporabljati tuje pravo, samo da zaradi vneme slovenskih organov ne bo izgubil kupcev.

Šestič, nadzor in globe. Nadzor nad izvajanjem tega zakona naj bi opravljali inšpektorati in drugi organi v okviru svojih pooblastil. Njihovo (ne)učinkovitost smo v praksi do sedaj že neštetokrat videli. Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače?

Nadaljuje se ustaljena praksa zdajšnje in prejšnje vlade: izpodkopavanje pravne varnosti. Na eni strani bodo za spore med strankama pristojna civilna sodišča, na drugi strani pa inšpektorati in sodniki za prekrške na okrajnem sodišču (v katerih delokrog ne spadajo ravno gospodarski spori). Zlahka bo prišlo v pravno izredno kompliciranih primerih do pravnomočne sodbe zaradi prekrška, posledično do plačila ali izterjave globe in čez (bodimo optimistični) tri leta bo Vrhovno sodišče sodilo v prid dolžnika. In kaj potem? Obnova postopka o prekršku, dolgotrajni sodni procesi – ali bo država plačala zamudne obresti zaradi neupravičeno izrečene globe.

Državni inšpektorji naj raje skrbijo za varnostne standarde, plačevanje davkov, delo na črno, koncentracijo konkurence ter delovanje kapitalskih trgov in omejevanje korupcije. Torej stvari, za katere država obstaja. Naj delajo manj stvari, a te bolj temeljito.

Na načelni ravni se pa postavi vprašanje prepovedi dvojnega kaznovanja. Sankcija za neplačilo naj bi bile visoke zamudne obresti – zakaj torej mora še država pristaviti svoj mošnjiček?

Sedmič, predlog zakona ne predvideva vzpostavitve liste neplačnikov. Interesnim združenjem v gospodarstvu pa daje pravico, da lahko javno objavijo sezname hitrih plačnikov, torej plačnikov, ki svoje denarne obveznosti do pogodbenih strank poravnajo še pred potekom plačilnega roka.

Juhej, še ena marketing lista. In kdo bo presojal, kdo je dober plačnik in kdo slab? Vox populi z glasovanjem? Kaj če nek dolžnik poravnava obveznosti eni stranki, drugim pa ne – ali obratno? Obstaja samo en komentar na to zamisel: uporabniki informacijske tehnologije ga poznajo kot ROTFL.

Za konec še tole. V veliki večini primerov tuji kupci v pogodbah vztrajajo na uporabi svojega domačega prava, tako da za te primere zakon ne bo relevanten. Je pa zakon potencialno škodljiv za slovenske izvoznike. Predstavljamo si srečen obraz tujega kupca iz EU, ki bo zaradi kršitve slovenskega zakona (za katerega sploh ni vedel, da obstaja in glede malega obsega poslovanja s Slovenijo tudi ni šlo pričakovati, da se bo pozanimal) dobil odločbo o prekršku slovenskega inšpektorata – upamo si napovedati, da bo v praksi marsikateri izvoznik spremenil svoje splošne pogoje poslovanja in začel uporabljati tuje pravo, samo da zaradi vneme slovenskih organov ne bo izgubil kupcev.

_____
* Tekst je v izvirniku objavljen v Financah

 

 

 

 

 

 

Localization: SI
DL WebSites: